Intervju z Luko Marčetičem je prva objava na Brands&Films v slovenščini. Za to sem se odločil, ker je tematika najinega pogovora vezana izključno na Slovenijo. V kratkem sledi še objava v angleščini, saj bi bila škoda, da Luko ne bi spoznali tudi neslovenski bralci.

*** Dear international readers, this blog post is written in Slovenian mainly because the topic is about Slovenian web series. Here's the English version of the interview Interview: director, screenwriter and actor Luka Marčetič. ***

Luka Marčetič je avtor, scenarist, režiser in glavni igralec spletne nadaljevanke Dan ljubezni, ki premiero doživela novembra 2009, zadnja, dvanajsta epizoda pa je bila objavljena decembra lani. Nadaljevanka je imela samo na YouTubu več kot 450.000 ogledov, priljubljena pa je (bila) predvsem med mladimi. Dan ljubezni je zgodba o dveh prijateljih, Simonu, ki ga je upodobil Luka, in njegovemu prijatelju Anžetu, ki ga je igral Niko Zagode. Fanta lovita punce in se zapletata v številne komične situacije.

V sicer no-budget nadaljevanki se pojavi kar nekaj blagovnih znamk in znanih ljubljanskih gostinskih lokalov, kar je bila super iztočnica za intervju. Ker so bili na Brands&Films doslej objavljeni skoraj izključno samo primeri iz tujine, me je zanimalo, kako se product placementa lotevamo v Sloveniji.

Z Luko sva se dobila v ljubljanskem lokalu LP.

V prvi epizodi nadaljevanke Dan ljubezni sta Simon in njegov prijatelj Anže sedela v lokalu in naročila vsak svoje pivo. Eden Laško, drugi Union. Pred intervjujem sem razmišljal, kakšno pivo boš naročil, pa vidim, da piješ kakav.

Ojoj. (Smeh) Jaz sicer redko pijem pivo.

Koliko tebe je bilo pravzaprav v liku Simona?

Manj, kot me je v drugem liku, v Anžetu. (Smeh) Nekaj podobnosti sicer obstaja, vendar so situacije v nadaljevanki pretirane. Morajo biti pretirane, sicer ne bi bilo smešno. Scena z Laškim in Unionom pa izhaja še iz predepizode nadaljevanke oziroma iz koncepta za serijo, kjer smo uporabili idejo »Pijem Laško, ščijem Union«. Iz tiste scene izhaja, da Simon pije Laško, Anže pa Union. Da sta si nasprotna in da se ne zameriš nobenemu.

V enem od delov sem opazil, da Anže v striptiz baru pije tudi Heineken. Steklenice se ne vidi zelo izrazito, vendar lahko ob pozornem gledanju prepoznaš blagovno znamko. Kako se je Heineken znašel v tej sceni? Po naključju?

Hmmm, ni bil Union? Niko je verjetno naročil pivo in natakar mu je prinesel Heineken, čeprav bi moral njegov lik stalno piti eno pijačo. Ampak to pravzaprav niti ni nujno. To je res droben detajl.

Anže (Niko Zagode) in Heineken v spletni nadaljevanki Dan ljubezni (2010, DSJ crew, screen capture)


Scene s pivom torej niso nastale v sodelovanju s katero od pivovarn?

Ne, sploh ne. V prvi slovenski spletni nanizanki Mesto petelinov so bile v vsaki epizodi mize, polne pločevink Uniona. Ko sem se nekoč pogovarjal z ustvarjalci, so mi povedali, da so te scene posneli zato, ker so želeli dobiti sponzorstvo oziroma kakšna druga sredstva od Pivovarne Union. A na koncu ni bilo nič iz tega. Mi takšnih ambicij nismo imeli.

Torej niste obiskali Pivovarne Union in Laško z idejo, da bi njihove pijače pokazali v kakšni od epizod?

Ne, ker sem si že na začetku zastavil koncept brez sponzorjev oziroma brez sodelovanja s komerkoli. S tem sem si zagotovil samostojnost do konca. Res pa je, da sem dobil eno ponudbo. Po četrti epizodi so nas kontaktirali s Pristopa in želeli so, da bi v serijo vključili bonbone Skittles. Takrat je namreč potekala oglaševalska kampanja za te bombone in želeli so, da bi jih oglaševali tudi mi. Imel sem celo idejo za sceno: Simon sanja, da je s Tanjo, in se želita poljubiti. Ko se dotakneta z ustnicami, Tanja eksplodira v Skittlese, Simon pa se zbudi.

Te scene v seriji ni bilo. Zakaj?

Načeloma mi je bila ideja všeč, ker ne bi direktno pokazali, da gre za Skittles bonbone, temveč bi se jih videlo na bolj subtilen način. V oglasih za Skittles je takrat nastopala oseba, ki se je dotikala različnih stvari, ki so se potem spremenile v Skittles bonbone (Skittles Touch), in če bi tudi mi uporabili ta koncept, bi nadaljevali to idejo. V oglasih je nastopal tudi nek tečni zajec, ki stalno poje (Skittles Rabbit) in želeli so, da bi v seriji nastopal tudi ta zajec. (Smeh)

Kako to, da do dogovora ni prišlo?

Odločitev glede tega, kako bonbone vključiti v scenarij, je bila prepuščena meni. Veliko sem razmišljal o tem, kako bi bombone lahko vključil v serijo, ne da bi vse skupaj izpadlo butasto, in sodelovanje sem skoraj sprejel. Še dobro, da ga nisem, saj bi bila to največja napaka na svetu, ki bi lahko uničila serijo. Pristop nazadnje sicer ni dobil finančnih sredstev za to kampanjo.

Zakaj bi bila to največja napaka na svetu?

Ker vse skupaj ne bi imelo smisla in enostavno ne bi sodilo v nadaljevanko. Predstavljaj si na primer Anžeta, ki osvaja neko punco, in potem mimo steče zajec in nekaj zapoje. Anžeta ta zajec povsem zmede in potem se scena nadaljuje, kot da se ni zgodilo nič. To bi bilo narejeno na silo in videti bi bilo »čisto mimo«.

V eni od epizod sem opazil, da Tina Gorenjak nosi majico z napisom Dajmedol. Gre za mobilni portal z vsebinami za odrasle, čigar lastnik je Najdi. Je šlo v tem primeru morda za poslovno sodelovanje?

Ne. Takrat sploh nisem razmišljal o product placementu. Majica pa pač zaradi napisa lepo sodi v tisto sceno s telefonskim seksom.

Tina Gorenjak in Dajmedol v spletni nadaljevanki Dan ljubezni (2010, DSJ crew, screen capture)


V neki drugi sceni lahko vidimo tudi majico z napisom spletne strani Stripgenerator. Zakaj si oblekel to majico?

Sem fan Stripgeneratorja in podjetja 3FS, ki je ustvarilo ta projekt, in zato sem tudi oblekel to majico.

Nisi tega storil tudi zato, ker je Žiga Aljaž, ki je skupaj z Andražem Sedmakom naredil grafično podobo serije Dan ljubezni, hkrati tudi avtor Stripgeneratorja?

Ne, je pa to zanimiva trivia. (Smeh) No, potem je treba omeniti, da je v seriji tudi Xbox.

Xbox, ki ga Anže razbije?

Ja. Sem tudi fan igralnih kozol in nekako sem ga moral vključiti.

Zakaj si ga pa uničil?

Bil je pokvarjen, sicer ga ne bi. (Smeh) Ne bi investiral 300 evrov za dve sekundi nadaljevanke.

V vsaki epizodi je gostoval nek znan slovenski igralec ali igralka. Zakaj ste se sploh odločili za te posebne goste, ki bi jim na nek način lahko rekli tudi »celebrity placement«?

Mogoče si kdo misli, da smo to naredili zaradi večje gledanosti, vendar sprva na to sploh nisem pomislil. Te goste sem si zamislil kot neko stalno foro oziroma kot poskus, s katerim sem želel ugotoviti, ali smo sposobni prepričati 11 ali 12 znanih Slovencev k sodelovanju v nekem amaterskem neprofitnem projektu. Uspelo nam je in bilo je super.

Koliko znanih Slovencev pa ste morali povabiti, da ste dobili zadostno število sodelujočih?

Privolilo jih je 11 od 15 vprašanih.

Kdo je odklonil?

Minister za promet Patrick Vlačič je najprej privolil, potem ko je prišel čas za snemanje, pa nam je sporočil, da ne bo sodeloval.

Škoda. Dobili bi ogromno publicitete. Vprašanje pa je, kako bi javnost odreagirala na ministrovo pojavljanje v nadaljevanki.

Verjamem, da bi politiki gotovo gledali epizodo z ministrom Vlačičem. Ne vem, ali bi zaradi tega gledali celotno serijo, to epizodo pa prav gotovo. Celotno epizodo sem sicer nameraval prilagoditi tako, da bi bilo vse skupaj posneto zelo okusno in neproblematično za ministra.

Kdo je pravzaprav ustvaril like v nadaljevanki Dan ljubezni in napisal dialoge zanje? Si to počel sam?

Ja, vse sem napisal jaz, izjema je besedilo za gostojočega igralca Jonasa. Zanj sem sicer napisal tekst, ampak Jonas je na snemanje prišel, ne da bi prebral scenarij. Prišel je na set, na hitro pogledal zgodbo in rekel: »Gremo!« Sceno smo nato posneli v drugem tejku.

Glede igralcev pa lahko rečem, da so mi bili vsi všeč, najbolj pa sta mi ostala v spominu Klemen Slakonja in Pia Zemljič. Z obema smo tudi pozneje ostali v stikih, saj sta nas ves čas produkcije bodrila in bila pripravljena še kdaj nastopiti, kar me zelo veseli. Res mi je bilo v veselje sodelovati z vsemi gosti. Upam, da bom v prihodnosti delal kakšen projekt z budžetom in da bom lahko spet vse skupaj povabil k sodelovanju.

Prvo epizodo ste snemali v lokalu Ufo v Rožni dolini v Ljubljani. Gledalci smo lahko videli tablo na lokalu in logo na Kelnerjevi uniformi. Kasneje ste snemali tudi v drugih lokalih, ki pa niso bili tako izpostavljeni. Zakaj?

Z gostilnami je problem, saj jih moraš prositi, da ti sploh dovolijo snemati in – kar je še težje – da ugasnejo ali vsaj stišajo glasbo. Tega zadnjega praviloma nočejo storiti.

Lokal Ufo v spletni nadaljevanki Dan ljubezni (2010, DSJ crew, screen capture)


Ampak temu bi se lahko izognili, če bi snemali zjutraj ali ponoči.

Snemali smo ob urah, ko je bilo zelo malo gostov, vendar smo imeli v lokalih vseeno težave z glasno glasbo. Prvotna ideja je bila, da vse gostilniške scene posnamemo v Ufu, saj je na dobri lokaciji in smo ga lahko pokazali v eksterierju. A njegovi pomanjkljivosti sta slaba akustika in stalna gneča, tako da je bil vključen samo v prvi in drugi epizodi. Potem smo snemali v Cafe Anticu, ki stoji sredi Stare Ljubljane. Seveda smo tudi tega prikazali v eksterierju, vendar se lokala zaradi okolice ne opazi najbolje, poleg tega pa tudi nima tako velikega znaka kot Ufo. Ker je Cafe Antico manjši lokal, je bil zvok boljši, vendar tudi tam nismo ostali. Če moraš za kaj prevečkrat nekaj prositi, ti postane nerodno. Na koncu smo šli v Kavarno Mačkon, kjer je bilo super. Lastnik nam je nudil vso podporo, nič zaračunal in nam na koncu celo častil pijačo.

Ste v lokalih dobili še kaj več kot le kakšno brezplačno pijačo?

Ne. Trudili smo se, da bi čimveč popili in jim na ta način poplačali, ker so nam dovolili, da snemamo pri njih. V nasprotnem primeru bi jim morali plačati za najem prostora.

Zakaj pa niste recimo v scenarij vključili omenjanja lokalov? Lahko bi rekli recimo: »Pridi, greva na pijačo v Mačkona.« Ali kaj podobnega …

Takšna možnost je obstajala v šesti epizodi, ko se Anže pogovarja z Natalijo in ji omeni, da je Simon srečal Tanjo v nekem lokalu. Najprej smo mislili v scenarij vključiti, da naj bi se srečala v Ufu, ampak smo si premislili, saj se nam ni zdelo najbolje, da ga tako reklamiramo. Na koncu smo se dogovorili, da bo Anže rekel samo, da sta se srečala »v lokalu«.

Luka Marčetič in Tina Abram v Kavarni Mačkon v spletni nadaljevanki Dan ljubezni (2010, DSJ crew, screen capture)


Zakaj po tvojem mnenju ljubljanski lokali niso zagrabili priložnosti in vas izkoristili, ko ste bili na vrhuncu popularnosti? Če bi v nekem lokalu posneli štiri epizode in bi bil dobro izpostavljen, bi lahko sodelovanje razširili. Lokal bi lahko imel recimo poseben koktejl »Dan ljubezni«, lahko bi promoviral fotografije s snemanja ali fotografije lastnika z glavnimi junaki, lahko bi imel tablo, na kateri bi pisalo »Tukaj so snemali Dan ljubezni« ali kaj podobnega. Za vas pa bi to pomenilo bistveno poenostavitev procesov, pa mogoče še kakšno dodatno zastonj pijačo.

V času snemanja lokali sploh niso vedeli, kdo smo in kaj smo, še posebej ne Ufo, ker smo takrat komaj začeli snemati. Takrat sem lastniku obljubil, da bomo na vse načine pokazali, da gre za Ufo in da ga bo videlo najmanj 30.000 gledalcev. S tem se je strinjal, ni pa bilo nobenih dodatnih ponudb. Čeprav zdaj, ko si to omenil, se mi zdi ideja super. Na to takrat sploh nisem pomislil. Vedno se mi je zdelo, da smo mi tem lokalom nekaj dolžni, ne pa oni nam. Ker najem lokalov se običajno plačuje.

Imaš še kakšne načrte z nadaljevanko Dan ljubezni ali je to zaključen projekt?

Nočem ničesar obljubljati, ampak s scenaristom Matevžem Luzarjem pripravljava načrt za »prestop« te nadaljevanke s spleta na televizijo. Pripravljava pilota in sinopsise za vse ostale epizode, teh naj bi bilo deset, vsaka pa bi trajala 22 minut. Želeli bi, da bi jih predvajali zvečer, okrog 22. ure, da bi bilo lahko dogajanje čim bolj pristno in ne preveč zaigrano. Če v realnem življenju govorimo »pizda«, potem bi si želeli, da je tako tudi v seriji. Res pa je, da so bili v spletni različici serije nekateri prizori, ki na televizijo prav gotovo ne bi prišli. Takšen je recimo prizor, ko dojenčka v vozičku zbije kamion, ali pa scena z rakom. Meni je to huda fora, ampak zelo črna.

Joj, ampak scena z dojenčkom in kamionom je …

Huda! (Glasen smeh) Ta scena gotovo ne bi prišla na televizijo, ampak na internetu sem si jo lahko privoščil.

Pa bi obdržali isto igralsko zasedbo?

Ja, glavna igralca bi ostala ista, obdržali bi tudi posebne goste. Dva od njih bi lahko postala celo del redne zasedbe oziroma bi imela večji vlogi.

Vemo, da se ukvarjaš s številnimi projekti. Kaj še počneš trenutno?

Zdaj med drugim delam na razvoju oziroma evoluciji svojega video bloga oziroma vloga, saj bi šel rad korak naprej, da ne bi snemal le v notranjosti, sedeč za računalnikom, temveč tudi zunaj. Pravkar smo zaključili tudi z drugo sezono oddaj Firma TV, ki jo na TV Slovenija vodim s Tanjo Postružnik. K sodelovanju so me povabili prav zaradi Dneva ljubezni, vodenje pa sem sprejel, ker sem želel videti, kako deluje klasična, institucionalna televizija. Drugače pa se počasi vračam tudi v svet video iger. Dobil sem ponudbo, da bi tri moje že obstoječe igrice naredili tudi v različici za iPhone. Ideja mi je zelo všeč, res pa je, da bi moral dokončati tudi nekaj igric, ki sem jih uspel doslej narediti le napol.


——————
Luka Marčetič (rojen 1985) je režiser, scenarist, igralec, vloger, TV voditelj in avtor računalniških igric. Svoj prvi filmček je posnel že v srednji šoli, njegovi trenutni naj filmi pa so:

  • risanka: Spirited Away
  • komedija: Superbad
  • akcija: Crank
  • grozljivka: The Blair Witch Project.

Najdete ga lahko vsepovsod: LukaMarcetic.com, FB, YT, Twitter, Vimeo

——————

Več o ekipi, ki je ustvarila nadaljevanko Dan ljubezni, si lahko preberete v članku Dan ljubezni, ki je bil objavljen v Mladini, več slik iz nadaljevanke pa najdete na Brands&Films strani na Facebooku.


Enhanced by Zemanta
zp8497586rq
3 Comments
  1. Dobr in poučen intervju :), ki si ga lepo speljal na product placement. in nam da dobr insajt o tem, kako je težko product placement “zahtevat” če si “nov” (name) na trgu. Torej je Luki manjkal dodelan poslovni model, ki pa bi lahko omejeval kreativno svobodo.

  2. Hvala.

    Ja, če si “nov”, delaš vse sam ali z majhno ekipo, potem je verjetno res težko. Bo pa pri naslednji produkciji lažje :)